O Žalmos 141
Le Davidoskro žalmos.
RAJEJA, ke tu vičinav!
Siďar mange te pomožinel!
Šun miro hangos, sar ke tu vičinav!
Prile miri modľitba sar o kaďidlos
a mire vasta, so hazdav, sar e račakri obeta.
 
RAJEJA, ačhav le stražňiken paš miro muj!
Stražin o vudar mire vuštengro!
Ma domuk, hoj mange o jilo te džal pal o nalačho,
hoj te kerav o nalačhipen olenca, ko oda keren,
aňi hoj lenca te chav pre lengre hoscini.
 
Te man demela o čačipnaskro manuš – oda hin o kamiben;
te man pokarhinela – oda hin sar olejos pro šero;
miro šero oda prilela.
Ale me man furt modľinava, hoj o nalačhe te aven marde vaš oda, so keren.
Lengre vodci ena čhide tele pal o skali,
a akor o nalačhe sprindžarena, hoj mire lava sas čače.
On phenena: „Sar vareko orinel e phuv a rozmarel o hrudi,
avke hine rozčhide amare kokala andro muj le Šeoloskro.“
 
Ale mire jakha, RAJEJA, Adonaj, dikhen pre tute,
pre tute man mukav, ma de man le meribnaske!
Chraňin man le pascendar, so mange kerde,
the le sitendar, so mange nacirdle o nalačhe.
10 Mi peren o nalačhe andre peskre siti,
ale me len mi obdžav.